V bajti, kjer se čas ustavi

Preskarjeva bajta je z ovalno skodlasto streho, brez okna in dimnika, že od daleč prepoznavna. V njej sta le dva prostora. V jedru je pastirjevo bivališče z odprtim ognjiščem in pogradom. Okoli je prostor za živino. Bajta je postavljena po stoletnem izročilu in nam ponuja vpogled v arhitekturno dediščino, bivalno kulturo ter kaže razmere, v katerih so nekoč živeli velikoplaninski pastirji.

»Zeleno okolje, šepet vetra in pesem kravjih zvoncev nas popeljejo daleč stran od drvečega vsakdana. Tu se čas ustavi,« je na črno-beli razglednici zapisala Iva Šubelj Kramar, ki je – kot pred štirimi leti – tudi letos poleti odprla vrata Preskarjevi bajti. Takole pripoveduje: »Med pašnimi tratami, vrtačami in ruševjem so gradili pastirske bajte in kasneje tudi turistične na drugo stran Gradišča. Za to so zaslužni pastirji in ljudje, ki so planino ljubili, ji prisluhnili in jo spoštovali. Na robu pastirskega selišča, nasproti cerkvice Marije Snežne, stoji v kamnitem oseku majhna, edina še ohranjena velikoplaninska bajta ovalne oblike pri nas – Preskarjeva bajta.«

Že peto sezono jo ob nedeljah, od sv. Petra in Pavla do prve septembrske nedelje, odpirata zakonca Šubelj, današnja pastirja in oskrbnika, ki prijazno in strokovno razlagata o ohranjeni arhitekturni pastirski dediščini. Opisujeta predmete, ki so v prostoru postavljeni kot nekoč, posredujeta zgodbo in izročilo trniča, pisave ter njihov pomen in uporabo.

»Vsako pašno sezono se na planino vračajo pastirji z živino. Radi sprejmejo obiskovalca, mu ponudijo sir in kislo mleko. Tudi Preskarjeva muzejska bajta odpira vrata le v pašni sezoni, kot nekoč. Zdaj je že za nami čas, ko zadnji pastirji zapuščajo planino. Noči so hladne in paša se končuje. Na planino so prišli Bajtarji,« pravi pobudnica in izvajalka projekta Preskarjeve muzejske bajte na Veliki planini. Kot sklene, je razkrila dolgo skrbno varovano skrivnost, kako se naredijo trniči. Pravi, da ji je uspelo, in prizadeva si, da bi te posebnosti Velike planine tudi zaščitili.

Avtor: Primož Hieng (2006, Slovenske novice)

Avtor fotografije in podnapisa: Janez Medvešek, 2005/2011

Nekrolog

Enajstega septembra 2010 smo si dobro razpoloženi ogledovali razstavo pletarskih izdelkov v obnovljenem kozolcu toplarju ob domačiji, ki jo je naša najboljša prijateljica Iva Šubelj želela obnoviti in ji ponovno vdihniti življenje, kot je to že naredila z Budnarjevo domačijo v Palovčah. Ali je mogoče, da je po treh kratkih mesecih ni bilo več med nami? Nihče si ni mogel misliti, da po samo treh mesecih Ive ne bomo več srečali. In tako tudi brezštevilne izrečene lepe in najboljše želje niso mogle zadržati krutega slovesa in so le še en dokaz, kako krhko in skrivnostno je življenje, in še bolj, kako v skrivnost ovita je smrt. Povsem mirno mi je par dni pred slovesom povedala, da ji je bilo rečeno, da bo samo mimo zaspala - in res je bilo tako. Pogovori ob številnih srečanjih z njo so bili vedno na najvišji ravni, saj je poznala vso literaturo o etnološkem izročilu, še več o grajski arhitekturi, zgodovini Slovencev in arheologiji. Vmes smo si nasuli tudi drobce veselih življenjskih dogodkov in tako smo bili zmeraj bolj prepričani, da se nas še vedno veliko zavzema za sožitje, lepe plemenite medčloveške odnose, ki ne dovoljujejo, da bi kdo od nas končal svojo življenjsko pot sam in osamljen, nebogljen in preplašen pred breznom večnosti in neskončnosti. Ko se od nas poslovi naš najboljši prijatelj, si vedno želimo, da bi se z njim ponovno srečali - in ta srečanja so največ vredna tedaj, ko obnavljajo duhovne vrednote našega poznanstva. Iva se je od vseh nas poslovila s tako bogato in kulturno vsebino prijateljskih vezi. s tako bogato zapuščino vsega, kar je v svojem težkem življenju ustvarila, da se bomo vsi. ki smo jo imeli radi. pa tudi mnogi, ki jo bodo v prihodnosti šele posredno spoznali, z njo vedno srečevali.

Njena zapuščina je tako bogata, da bo ona sama vedno med nami - čeprav žal brez njene izjemne osebnosti in sposobnosti, da z vsakim vzpostavi zanjo tako značilen neposreden in ustvarjalen stik.

Iva Šubelj Kramar prav gotovo spada med ljudi, ki so postavili temelje za razpoznavanje in ohranjanje naše kulturne dediščine. To je bil njen življenjski moto, hkrati pa osebna zaveza, da je to edini pravi cilj. za katerega je treba žrtvovati vse, saj bo le tako nam in našim prihodnjim rodovom zagotovljena kulturna kvaliteta bivanja. Že med svojim delovanjem na Gradbenem centru Slovenije je pripravila vrsto razstav o vse preveč zapostavljenih vrednotah naše stavbne dediščine. Hkrati se je prav z njenim posredovanjem na Srednji gradbeni šoli ponovno začelo posebno izobraževanje izvajalcev prenove in varstva na stavbah, ki so pomembna kulturna dediščina. Nadaljevanje teh pomembnih izhodišč, ki jih je sama ustvarila, nam bo tudi v prihodnje vedno znova omogočalo srečevanje z Ivo Šubelj Kramar, saj brez nje vsega tega ne bi bilo.

Še več pa nam je zapustila s svojimi deli neposredno na terenu, kjer je z izjemnim požrtvovanjem in hkrati z vso odločnostjo ustvarila najboljše vzorce ohranitve in hkratne oživitve le na videz preprostih kulturnih spomenikov ljudske arhitekture. Njeno delo na Preskaijevi bajti na Veliki planini, na Budnarjevi domačiji v Zgornjih Palovčah in v domačiji na Beli nad Motnikom so postali vzorčni primeri tega. kako je življenje v resnici ustvarjalo našo kulturno dediščino in kako nam prav naše poznavanje danes in v prihodnje omogoča ohranjanje posebnih vrednot. Morda širši javnosti manj znano je njeno navdušenje nad zbiranjem in ohranjanjem drobnih detajlov iz preteklosti - od uporabnih in okrasnih predmetov, ki so spremljali nekdanje življenje, do spoznavanja prave zgodovine nekaterih doslej neznanih posebnosti življenja zlasti v bližnji in daljni okolici Kamnika. Z razstavami, s knjigo, predvsem pa neposredno je obiskovalcem in seveda prijateljem zapustila tako živo zapuščino, da se bomo z njo vedno znova srečevali. Sama je svoje delo najbolje predstavila: »Kar delam zase. delam za nas in za vas - za nov jutri!«.

Za svoje izjemne dosežke je v letu 2004 prejela najvišjo Fordovo nagrado za ohranjanje kulturne dediščine pri nas (za Pleskarjev stan na Veliki planini), v letu 2006 pa bronasto priznanje Občine Kamnik za zasluge pri varstvu etnološke dediščine na Kamniškem. Žal ji usoda ni bila naklonjena, da bi dočakala tudi vse tiste pohvale in nagrade, ki jih je v resnici zaslužila. Vendar mi vsi verjamemo, da bo tudi naše prepričanje, da je dosegla izjemne dosežke, da v duhu nikdar ne bo odšla od nas. da se bomo z njo v mislih vedno znova srečevali, največja mogoča nagrada. To željo seveda moramo izreči tudi njenim najbližjim, še zlasti njenemu soprogu, ki ji je vedno stal ob strani in brez katerega bi zlasti v svojih zadnjih težkih letih ne ohranjala dobre volje in upanja, da »je nemogoče kdaj mogoče«, kot je sama povedala.

Iva, hvala ti za vse - ohranili te bomo v najlepšem spominu in s teboj se bomo v duhu vedno znova srečevali!

Avtorja: prof. Majda Fister, univ. dipl. etnol. in kult. antropol. in prof. dr. Peter Fister, univ. dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Vir: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 2011

Ivi Šubelj Kramar v spomin in slovo

Kamniške novice - Primož Hieng: Kamnik – Včeraj, v torek, 4. januarja 2011, je umrla Iva Šubelj Kramar, ki smo jo poznali kot skrbno upraviteljico Budnarjeve muzejske hiše v Zg. Palovčah in Preskarjeve pastirske bajte na Veliki planini. Kljub hudi bolezni je v Beli nad Motnikom odkrila svoj raj na zemlji, ki mu je počasi dodajala del svoje duše. Žal popolne obnove ni dočakala.

Šubelj Kramarjeva je bila ena pomembnejših bojevnic pri ohranjanju in oživljanju naše kulturne dediščine, predvsem na področju stavbarstva in arhitekture, kjer je pustila pomemben osebni in poklicni pečat.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je med drugim prevzela upravljanju Budnarjeve muzejske hiše, ki ji je vdihnila novo življenje in ji dodala številne programe, povezane z življenjem na deželi. Bila je, kot so zapisali nekateri, muzejska kustosinja in odlična gospodinja hkrati, saj je znala z zanimivimi programi in razstavami pričarati nekdanje čase ne le s predmeti in fotografijami temveč tudi v kulinariki podeželja. Številni obiskovalci so z leti vse bolj spoznavali Budnarjevo muzejsko hišo, ki je postala pomemben turistični in muzejski objekt kamniške občine.

Bolezen ji je grenila življenje kar dolga leta, a je skoraj verjela v čudeže. Z izredno močjo in voljo je premagovala vse težave, seveda ob podpori družine, še posebej prizadevnega moža Mira. Ko se je odločila, da bo vodenje in upravljanje Budnarjeve domačije prepustila mlajšim, si je v Beli nad Motnikom, v samo njenem Nadlisniku, poiskala novo, prav njeno domačijo. Počasi je obnavljala, tudi v skladu z vsemi predpisi varstva dediščine, tisto, kar so nekoč uživali naši predniki. Dokončne obnove njene dediščine žal nismo dočakali.

Njeno Belo in njen Nadlisnik, predvsem pa njeno srčno prizadevanje po ohranjanju vsega starega in dobrega, smo imeli priložnost spoznati septembra lani, ko nas je spet prevzel njen smeh, ko je njena dobra volja, kljub hudi bolezni, vsem nam vplivala upanje, da se še ne bo poslovila tako kmalu.

Včeraj se je poslovila za vedno.

Draga Iva, radi smo te imeli in ohranili te bomo v najlepšem spominu. Veliko si nam dala, prav tako tudi Kamniku ter domačinom v Zg. in Sp. Palovčah ter v svoji Beli, ki te bo zdaj močno pogrešal.

Avtor: Primož Hieng
http://www.gore-ljudje.net/novosti/62094/

Za vedno je odšla

Ljubila je naravo, ljubila vse, kar je bilo povezano z domačo kulturno dediščino. Velika planina ne bi bila to, če ne bi nosila pečata Ivinega dela pri Preskarci … Ne bomo pozabili dela in razdajanja pri Budnarjevi hiši v Palovčah, kjer je obiskovalcem prikazovala običaje in izdelke, v Beli, v Špitaliču, kjer smo bili še pred nedavnim priča njenega zadnjega podviga- obnovitve kozolca-toplarja in razstave pletarskih izdelkov …

Hvala Ti, Iva, za vse, kar bodo znali prav ceniti mogoče še zanamci. Cvetje, ki si ga ljubila in oblikovala v šopke, ki smo si jih ogledali na Tvoji razstavi, bo ostalo v spominu, Ti pa si odšla od nas v hladni zimi, ki riše na šipe ledene rože, kot je led okrog našega srca ob novici, da si odšla.
Hvala Ti za vse !

Avtorica: Helena Plahuta, 2011

http://www.gore-ljudje.net/novosti/62094/

Pogrešali bomo Ivo Šubelj Kramar

Po dolgi bolezni se je tiho poslovila gospa, ki smo jo mnogi občudovali zaradi njenega dela, zagnanosti in srčnosti, s katero je kljub težki bolezni do zadnjega diha delala za ohranitev naše kulturne dediščine in še posebej dediščine ljudskega stavbarstva. Brez Ive Šubelj Kramar ne bi bilo muzeja, ki živi – t.j. znamenite Budnarjeve hiše, in tudi ne Preskarjevega muzeja na Veliki planini. Še nedavno sem občudovala njene fotografije šopkov. Letos septembra je v obnovljenem kozolcu (toplar) na Beli 9 pripravila razstavo zbirke pletarskih izdelkov, na katero je povabila prijatelje in priznane etnologe. Slednji so v svojih govorih domačijo na Beli 9 uvrstili med pomembno Evropsko dediščino. Zagotoviti bi morali, da bi živi muzeji Ive Šubelj Kramar živeli še naprej tudi sedaj, ko nje ni več. To je bila tudi njena želja, ki mi jo je zaupala septembra. Mnogi jo bomo pogrešali.

Avtorica: Julijana Bizjak Mlakar, .2011
http://www.julijanabizjakmlakar.si/?m=14&vsid=175